Diplomatski udar

Prejšnji teden je geopolitične navdušence na družabnih omrežjih zaposloval obisk Volodomirja Zelenskega v Beogradu. Upravičeno. Šlo je za diplomatski udar, s katerim je ukrajinski predsednik, ki je predmet vse bolj koordiniranih kritik domače opozicije (še ena razlika z Rusijo, ki je ravno minuli teden prepovedala še zadnjo liberalno in protivojno stranko) pokazal, da njegova prvovrstna diplomatska žilica še ni ugasnila.

Srbski model zunanjepolitične ekvidistance med EU, ZDA, Rusijo in Kitajsko je v vse večji krizi zaradi polarizacije med interesi teh velesil; da o notranjepolitični krizi ne govorimo. Obenem pa ostaja največji proizvajalec orožja v jugovzhodni Evropi in, po Orbánovem (zdaj je že jasno, da ireverzibilnem) padcu z oblasti, najpomembnejši ruski strateški partner zahodno od Belorusije (razen, seveda, če gremo tako daleč proti zahodu, dokler ne pridemo do gradbišča za "plesno dvorano" ob Beli hiši). Proukrajinski obrat v srbski zunanji politiki zato ni majhen dosežek.

Cena, ki jo je Zelenski plačal zanj, je bila, da je čez noč postal bête noire proalbanskega in prokosovskega komentariata. V Beogradu je namreč ponovil zavezo Ukrajine, da ne bo priznala neodvisnosti Kosova. Čeprav je pomirljiv in zelo moder odziv albanske vlade kmalu pokazal, da se huda kri vsaj na osi Kijev–Tirana ne bo prenesla na diplomatsko polje, pa je bil odziv dela albanske javnosti v obeh državah vehementen. V Prištini so denimo odstranili ukrajinsko zastavo, ki je v solidarnosti z napadeno državo visela od začetka invazije. Govoriti se je začelo celo o proruskem obratu v politiki Kosova, ki je malo verjeten – a že pregreta retorika kaže na razočaranje nad stališčem Zelenskega. In to le v Kosovu in Albaniji, ampak tudi v širši evropski liberalni javnosti, kjer je med podporniki Ukrajine (vsaj izven Španije) le malo takih, ki vztrajajo pri pravni fikciji, da je Kosovo sestavni del Srbije.

A treba je poudariti, da Zelenski v Beogradu ni izjavil ničesar, kar ne bi bilo uradno stališče Ukrajine že kakšni dve desetletji. Ukrajina Kosova ni priznavala niti v času "oranžne vlade" niti, seveda, v času Janukovičevega režima niti po majdanski revoluciji; po začetku ruske invazije leta 2014 p so se možnosti, da bi spremenila to stališče, razblinile.

Od vztrajanja pri svojem stališču nima nobene posebne škode (navsezadnje Kosova ne priznava niti pet članic Evropske unije – Španija, Romunija, Slovaška, Ciper in Grčija), ima pa zato nezanemarljivo diplomatsko in propagandno prednost. Za razliko od odkritega cinizma Rusije, ki neodvisnost Kosova zavrača z argumenti mednarodnega prava, ki ga sama eklatantno krši v Ukrajini (in še pred tem v Gruziji), lahko Ukrajina trdi, da vseskozi konsistentno zagovarja enaka stališča doma in v tujini. In če ji ta konsistentnost povrh vsega koristi še, da od Rusije vsaj deloma odvrne njenega najtesnejšega zaveznika na zahodnem Balkanu, je to prednost, ki bi se ji le redkokdo odrekel.

To je povsem razumljivo. Toda istočasno se povsem strinjam s stališčem, ki ga je po zagotovilu Zelenskega njegovim srbskim gostom, da Ukrajina ne bo menjala svojega stališča glede Kosova, objavila albanska vlada: "Tu ne sme biti nobenega nesporazuma: vsak poskus vzporejanja ali enačenja med Kosovom in katerim koli drugim mednarodnim položajem je napačen, oportunističen in zavajajoč. Primer Kosova ima lastne zgodovinske, politične in pravne temelje. Na zahtevo Generalne skupščine ZN je Meddržavno sodišče nedvoumno ugotovilo: razglasitev neodvisnosti Kosova ni kršila mednarodnega prava. Ruska agresija proti Ukrajini je povsem drugačna zadeva. Predstavlja hudo kršitev Ustanovne listine OZN in mednarodnega prava ter očitno kršitev mednarodnega reda, ki temelji na pravilih. Z albanskega vidika je bistveno načelo: miren, stabilen in evropski zahodni Balkan zahteva sprejetje dejstva, da je neodvisnost Kosova nepovratna realnost".

To je navsezadnje, kar smo poudarjali kritiki postopanja španske države glede katalonske zahteve do samoodločbe: na pravico do zaščite ozemeljske nedotakljivosti se ni mogoče sklicevati za zadušitev legitimnih aspiracij neke skupine, ki je že konstituirana kot narod in uživa določeno stopnjo avtonomije, ki jo ocenjuje za nezadostno. V takih primerih gre za politični problem, ki ga je treba rešiti politično, in ne – kot je več kot desetletje počela Miloševićeva Srbija – z nasiljem, zatiranjem in nazadnje celo z etničnim čiščenjem in množičnimi poboji. Prav to so okoliščine, zaradi katerih je Meddržavno sodišče razglasilo, da enostranska razglasitev kosovske samostojnosti ni kršila mednarodnega prava.

Na pravico do ozemeljske nedotakljivosti pa se je upravičeno sklicevati, ko gre za nasilno intervencijo sosednje države, ki hoče z vojaškimi in paravojaškimi sredstvi spremeniti mednarodno priznane meje. Pravilna analogija za rusko okupacijo Krima in prikrito zasedbo Donbasa so Sudeti leta 1938 ali Kuvajt leta 1990; ali, če hočemo ostati na Balkanu, ustanovitev Kninske krajine leta 1990. Vsesplošna invazija Ukrajine februarja 2022 pa ima najboljšo analogijo v sovjetskem napadu na Finsko leta 1939 ali nemškem napadu na Poljsko istega leta.

Razumevanje do ukrajinske zunanje politike, ki ima skrajno omejen manevrski prostor, a zmore znotraj njega kljub temu z osupljivo diplomatsko virtuoznostjo uveljavljati svoje interese, nas ne sme zavesti, da bi sprejeli napačno analogijo med Kosovom in Krimom ali celo Donbasom.

Če namreč drži, da je Kosovo neodvisnost razglasilo enostransko in Srbije torej nihče ne more prisiliti, da jo prizna, pa to ne velja za konec srbske polne suverenosti nad Kosovem. To je sankcionirala Resolucija 1244, ki jo je varnostna skupščina Združenih narodov sprejela brez glasu proti. Resolucija, ki je določala umik srbske vojske iz Kosova in začetek procesa obnove široke avtonomije za Kosovo, je bila sprejeta, ker je Srbija – po tem, ko je že izvedla genocid v Bosni in pokole na Hrvaškem – začela akcijo etničnega čiščenja Kosova: akcijo, za katero danes ministrica srbske vlade pravi, da je škoda, da ni bila izvedena do konca.

Srbija bi torej smela trditi, da stoji na stališču mednarodnega prava, če bi priznala implikacije te resolucije. A to bi pomenilo, da bi bilo Kosovo ponovno vključeno v Srbijo z višjo stopnjo avtonomije kot pred letom 1989, ko ji jo je Milošević ukinil. To pa bi pomenilo, da bi Srbija (znova) postala večnacionalna zvezna država, kjer bi Albanci predstavljali več kot petino prebivalstva in bi torej imeli odločilno vlogo v njeni notranji politiki. Obenem pa bi morala takšna zvezna država – kot je v takih primerih norma – subvencionirati svojo ekonomsko manj razvito regijo. Če bi dejansko kdaj prišlo do tega, bi Srbi sami zelo hitro zahtevali osamosvojitev Kosova …

Toda ogromna večina srbskega javnega mnenja si tega ne želi. Za razliko od Krima in Donbasa, ki sta bila četrt stoletja sestavni del demokratične Ukrajine in sta še kako pomembno sodelovala pri odločanju o tem, kdo in kako bo vladal Ukrajini, Srbija niti najmanj ni pripravljena sprejeti reintegracije Kosova, ki jo sicer razglaša vsakič, ko jo kdo vpraša glede tega (in tudi, ko je ne vpraša nihče). Hoče dominacijo nad Kosovem – in ker ta spričo politične in demografske realnosti ni več mogoča, skrite sanje njene politične (a žal pogosto tudi intelektualne) elite ostaja ozemeljska delitev. Ki bi jo, seveda, spremljalo etnično čiščenje.

Nedavne izjave srbskega predsednika Vućića v Mrkonjić Gradu, skupaj z izjavami ministrice Snežane Paunović o "žal nedokončanem" etničnem čiščenju Kosova, kažejo, da bi srbska politična elita na Kosovu najraje storila to, kar je Azerbajdžan storil v Gorskem Karabahu: "uporno regijo" bi "integriral" tako, da bi iz nje izgnal domače prebivalstvo. Če bi Rusija uspela zmagati v svoji vojni proti Ukrajini (kar se danes na srečo zdi bistveno manj verjetno kot še pred letom dni, ko so naši "mirovniki" Ukrajincem na vso silo potiskali belo zastavo v roko) bi, spričo splošne politične krize v najpomembnejših državah EU, odprla vrata za takšno politiko na Balkanu. Zato je vsako dejanje, ki vodi stran od te alternative, koristno ne le za Kosovo, temveč za vse prebivalce regije. Če to pomeni, da se mora Zelenski med obiskom Beograda ritualno pokloniti tamkajšnjim fiksacijam, je to paradoks, ki ga velja sprejeti brez prevelikega razburjanja.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.